Duhovnikova odgovornost za domovino

Ko ti rečejo, da govôri o duhovniku, si rečeš: »Nič lažjega«, a vidiš, da moraš že po kratkem premisleku dodati: »Pa tudi nič težjega«. Zakaj slovenski duhovnik nikoli ni bil samo sacerdos – izvrševalec obrednih kretenj in svetih dejanj in pastir božjega ljudstva –, ampak tudi vodnik svojega naroda skozi zgodovino. Ko je nekoč kmečki fant prišel v mestne šole, se je hkrati zavedel dveh stvari: da je Slovenec in da pripada narodu, ki nima vodstva. Iz tega spoznanja je zrastla zavest slovenskega duhovnika, ki jo je za vse izrazil Ivan Trinko Zamejski s temi verzi: Kje si zemlja rodna / zemlja bedna, mala, / ki te milost božja / meni v last je dala?

»Velika normalnost«

Iz teh besed diha odgovornost za zemljo in ljudi na zemlji – z eno besedo: za domovino. V središču duhovnikovega samozavedanja je stalo poslanstvo ali poklicanost – zavest, da je postavljen za oskrbnika. To ne velja samo za velika imena, za Slomška...