Danes me spet nagovarja apostol Pavel, saj mi razodeva skrivnost krščanskega življenja, ko me vabi, naj svojega krščanstva ne poskušam živeti sam, ampak naj dovolim Božjemu Duhu, da on v meni »mori dela telesa«.

Ta misel v meni zopet sproži temeljna vprašanja o moji veri: kaj sploh je krščanstvo, kaj zame pomeni »živeti krščanstvo«, kaj pomeni biti kristjan …? Ob teh vprašanjih se spominjam, kako nas je nekoč nekdo učil, ko nam je govoril, da krščansko življenje ni težko, ampak celo nemogoče življenje. Zakaj? Ker gre za nadnaravno življenje, zato je edini, ki ga more v polnosti živeti, Gospod Jezus Kristus. Če torej hočem živeti pravo krščansko življenje, moram preprosto po veri dovoliti Jezusu, da po svojem Duhu v meni »prebiva«. Pa ne le prebiva (v nekem kotu ali omari mojega srca), pač pa v meni aktivno deluje, kraljuje, mi daje moč, me vodi, izpopolnjuje, posvečuje, me spreminja »iz veličastva v veličastvo« (2 Kor 3,18), da postajam vedno bolj podoben Gospodu …
...