Ko je pred tedni vlada opozorila na dejavnost tajkunov v Sloveniji – dotlej smo vedeli le za hrvaške –, se je kmalu v delu slovenskega tiska pojavila trditev, da je največji slovenski tajkun Cerkev. Trditev je tipično politična in ne kaže samo na veliko nepoznavanje ali nerazumevanje družbene problematike, ampak predvsem sovraštvo do Cerkve, pa tudi do resnice. Slovensko proticerkveno in ostalo javnost so hoteli zaposliti s cerkvenim premoženjem, da bi tako pravi tajkuni lahko še naprej opravljali svoje posle.

Tajkun je človek, ki je s pomočjo nedorečene zakonodaje, ni nujno, da je to naključno, nagrabil nekdanje družbeno premoženje in ga privatiziral. Pri tem je običajno skrajno nečloveški do zaposlenih in jih brezobzirno pošilja na cesto. Ima izvrstne zveze s politiki, ki mu pri njegovih predvsem moralno vprašljivih poslih nudijo zaščito. Njihovo bogastvo v nekaj mesecih naraste praktično iz nič v vrtoglave višine. Ljudje tajkune prezirajo, toda če je ta spreten v družben...