Vožnja z avtom od Škofje Loke do Mosta na Soči ni nič posebnega: približno poldrugo uro vrtimo volan in premikamo prestavno ročico, vmes s pogledom nekajkrat ošvrknemo okolico, in že je vsega konec. Takoj ko stopimo iz avta, je potovanje pozabljeno. Povsem drugače je, če isto pot prevozimo s kolesom. Medtem ko vrtimo pedala, se nam popotni vtisi počasi nalagajo v spomin. Kamenček za kamenčkom, kot pri mozaiku. Ko opazimo kaj zanimivega, ustavimo in si napasemo radovednost, ko začutimo lakoto, sedemo v travo in pobrskamo po torbi na prtljažniku. Življenje je za spremembo zares preprosto. Malce je treba misliti le na odhod vlaka, s katerim se bomo vrnili v Škofjo Loko.


Po Selški dolini

Škofja Loka se prebuja v sveže poznospomladansko jutro. Po glavni cesti skozi mesto se proti Kranju in Ljubljani vali reka avtomobilov, na avtobusni postaji se zbirajo zaspani dijaki, mimo njih s prožnimi koraki...