Preden sem prvič obiskal Irsko, sem si jo predstavljal kot deželo neslutenih naravnih lepot v neštetih zelenih odtenkih, kjer na vsakem koraku točijo sloviti Guiness. Vsaj po fotografijah sem poznal slavne moherske klife, kjer se obala skoraj dvesto metrov navpično spusti v morje, na previsih pa gnezdijo galebi. Znanec, ki je dolgo časa živel tam, mi je pripovedoval o nežnih zelenih gričkih, ki jih krasijo samostani in cerkvice, o močvirjih, kjer kopljejo šoto, ter o pusti pokrajini irskega krasa, ki spominja na površje Lune ali Marsa. Visoka pričakovanja so bila celo presežena, na prvi vtis ni bil najboljši. Predvsem zaradi Dublina, ki je na prvi pogled (ampak res samo na prvi pogled) povsem običajno velemesto (čeprav sem kasneje to mnenje povsem spremenil). Za nameček prvi pub, v katerega sem zašel, sploh ni stregel Guinessa. Kakšno razočaranje! Sam sicer nisem nek zagrizen pivopivec, toda, da na Irskem ne dobim Guinessa … No, tak...