»Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene …« (Mt 9,36)

Pred leti me je na duhovnih vajah prav ta beseda močno nagovorila. Še nikoli do tedaj ni tako močno stopilo v ospredje Jezusovo sočutje. Pogledal je množico in v njem se je prebudilo sočutje do nje, začutil jo je: da je izmučena in razkropljena. Ob pogledu na njegovo srečanje z množico Jezusa ne morem videti v drži pomilovanja, ampak v drži sočutja.

Kadar sem namreč v stiski, mi je morda v prvem trenutku kar všeč, če se nekomu malo zasmilim, če me malo pomiluje in me podpre v mojem lastnem občutku smiljenja sami sebi. Ko pa odide, ostanem sama s stisko, ki je nisem mogla podeliti, občutek žalosti in potrtosti je še vedno isti ali še močnejši, še vedno sem v začaranem krogu, ne da bi videla kak izhod. Vse to mojo stisko le še poglablja. Smiljenje mi govori o pomilovanju, kar pa se mi upira. Ne, v stiski nočem, da bi me kdo pomiloval. V tej drži je mogoče...