Štiriintrideset lučkarskih skupin pozna do potankosti – ve, s kakšnimi problemi se srečujejo, ve za njihova veselja, dodobra pozna njihovo delo. Poleg je, ko se v kateri od skupin kaj »zaplete«, ne manjka na praznovanjih. Že peto leto kot narodna koordinatorka bedi, spremlja in po tirnicah Jeana Vanierja usmerja slovensko gibanje Vera in luč.

Rozi Ternik do svojega tridesetega leta ni vedela, kdo so »lučkarji«. Po hudi bolezni in dolgem bivanju na onkološkem inštitutu pa jo je na rehabilitaciji v zdravilišču Dobrna obiskal duhovnik, ki je imel v svoji župniji skupino Vera in luč. Začudil se je, da se je vesela in nasmejana Roza, kot jo je nekdaj poznal, v nekaj mesecih spremenila v zagrenjeno in žalostno dekle. »Pridi v nedeljo popoldne v župnišče, imamo srečanje družin, ki imajo otroke s prizadetostjo, pridejo pa tudi mladi prijatelji. Če drugega ne, boš skuhala čaj,« jo je povabil. Do tistega nedeljskega popoldneva je bil...