Frančišek je bil nadalje prepričan, da sta samo človeško telo in njegova duhovna narava vrh božjega stvarjenja. Človekova bogopodobnost je tista, ki v celotnem stvarstvu napravlja življenje slehernega človeka edinstveno in posvečeno. Zato ni čudno, da je za Frančiškovo okoljevarstveno zavest značilno, da je najprej zavezana spoštovanju in varovanju človeškega življenja. Bolj ko je človek pripravljen sprejeti življenje in naravo vsakega človeka, bolj je tudi notranje pripravljen, da odgovorno skrbi za naravo. Nemogoče je torej iskreno varovati naravo in se obenem zavzemati za dejanja, ki ogrožajo človekovo življenje in dostojanstvo. Četudi lahko ravno tovrstne pojave, v obliki zavzemanja za splav in evtanazijo, najdemo pri nekaterih današnjih »zelenih« gibanjih.

Tretja značilnost Frančiškovega pogleda na naravo pa je ta, da v človekovi naravi ni prepoznal samo bogopodobnosti, temveč dejansko navzočnost živega Kristusa. Zanj je človeška narava postala pravi zakrament, v kate...