Jezus v evangeliju (Mt 9,36–10,8) realno oceni, da ima pred seboj veliko množico usmiljenja vrednih ljudi. Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja, zaradi revščine in bolezni, zlasti še zaradi duhovne revščine, medčloveških razprtij in razdora z Bogom.

Jezus do te množice ljudi ni ravnodušen, ampak ga prevzame globoko usmiljenje do nje. On sam vzame nase glavni delež pri rešitvi te množice. S svojo smrtjo jih spravi z Bogom (Rim 5,10). Vendar v dejanju odrešenja Jezus ne ostane sam, ampak ima sodelavce, ki se ne pokličejo sami, ampak so poklicani in poslani.

Jezus sam pravi, da je treba njegove sodelavce izprositi od Očeta. Jezus prvi moli k Očetu v ta namen. Oče Jezusa usliši tako, da ga pooblasti, da sam pokliče apostole in jim podeli duhovniško oblast. Vendar je kljub temu Jezus do smrti Očetu pokoren. Šele iz te popolne pokorščine Očetu lahko dobi prave sodelavce. Tudi oni svojo duhovniš...