Vajo iz poslušanja smo dobro opravili in za nami je čudovit teden. Kdo bi si mislil, da že samo prizadevanje za poslušanje tako osrečuje!
Danes pa sem z nečaki doživela, kaj je resnična sreča. Z Emanuelom sva po maši prižgala dve svečki: »Za dojenčka, ki se bo kmalu rodil, in še eno za mamico, da bi jo Jezus in Marija čuvala,« je sam izrekal prošnji ob prižiganju. In že po kosilu je ati mamico odpeljal v porodnišnico. Kako so se trije bratci veselili prihajajočega dojenčka! Najstarejša sta razlagala, kako bosta pomagala pri varstvu dojenčka, kako mu bosta pela uspavanke, kako ga bosta prijela v roke, najmlajši pa jima je prikimaval, čeprav še ne govori. In ko smo po telefonu izvedeli, da se je rodil četrti bratec, se je sreča le še stopnjevala. »Zdaj moramo pa takoj narediti voščilnico,« se je z navdušenjem lotil risanja Filip, pridružila sta se mu še druga dva. Risali so bratca, rožice za mamico in veselo kramljali. Tako srečni so bil...