Skoraj dva tisoč petsto romarjev je tudi letos na prvo junijsko nedeljo poromalo na spominsko slovesnost v Kočevski rog, »na to slovensko Golgoto, kamor še vedno prihajamo z bolečino, ki smo jo za dolga desetletja potisnili na dno srca – in je še nismo izjokali. Pregloboka je, preveč nerazumljiva« (povezovalka programa Marija Zgonc). To neizjokano bolečino je bilo čutiti na vsakem koraku: v držah ljudi, v besedah duhovnikov in drugih govornikov, v občuteno zapeti pesmi, a ne kot zagrenjenost, temveč odprtost, da bi z molitvijo objeli vse – pobite in nesrečnike, ki so povzročali zlo in velike bolečine drugim ljudem – ter tako iskali pot v spravljeno slovensko prihodnost.

Obletno mašo za pobite domobrance – pred njo so ob grobišču Pod Krenom položili več vencev, v imenu države predsednik državnega zbora in finančni minister – je ob somaševanju štirinajstih duhovnikov daroval novomeški...