Se še spomnite marčne razprave o »novih grehih«, ki jih je sprožil pogovor s škofom Gianfrancom Girottijem, voditeljem Apostolske penitenciarije, objavljen v L’Osservatore Romano? Ko je odgovarjal na vprašanje o sodobnih oblikah grešnega ravnanja, je omenil tudi socialno in ekonomsko neenakost, ko bogati postajajo vedno bogatejši in revni vedno revnejši. V javnosti – ne le slovenski – se je tedaj »poznavalsko« ustvarjal vtis, kot da je Cerkev šele zdaj odkrila ponižujočo grešnost razmer, v katerih se zaradi nepravične razdelitve dobrin razraščata revščina in socialna izključenost.

Že Jezus je govoril o tem, da bomo uboge vedno imeli med seboj, a ne v smislu, da se bomo z njihovo navzočnostjo pač morali pasivno sprijazniti, temveč z zahtevo, da morajo postati naša prednostna skrb. Zgodovina Cerkve – kar koli si že mislimo o njenih gmotnih stranpoteh – kaže, da je bila misel na uboge vedno živa. Pa ne le misel, tudi konkretno delo zanje. Ta skrb se na »teoretični ravni...