Pričevanje 25-letnega Italijana Jonasa, nekdanjega odvisnika, ki je v skupnosti Cenacolo skupaj s Sabino in drugimi »strici in tetami« skrbel za otroke z ulice:

»Živim v hiši Juan Pablo II. v bližini Lime. Potem ko smo veliko molili, pričakovali in se pripravljali navzvnoter in navzven, so k nam prišli prvi otroci. Prihajajo iz različnih ustanov in tako zanje kot za nas je ta prihod predstavljal kar velik zalogaj. Nikoli si ne bi mislil, da se bodo ti, tako ranjeni, brezvoljni in večkrat jezljivi otroci lahko navadili na življenje v skupnosti: na molitev, delo, na to, da poslušajo ... Na začetku so se upirali. Niso razumeli, da mi nismo dežurni vzgojitelji, kakršne poznajo iz zavodov. Zdaj je minilo že šest mesecev, odkar živijo z nami, in ne morem se načuditi vsemu, kar Jezus dela v njih. Ko slišim kakšnega, ki moli desetko rožnega venca, ali drugega, ki pomaga prijatelju pri domači nalogi, tretj...