Stopim iz Grajske pekarne z malico v roki. Pogledam na drugo stran ceste, tja, kjer je osrednja ljubljanska tržnica, in kar ne morem verjeti: skupina belo oblečenih ljudi se pomika po enem izmed prehodov med branjevkami. Slišim igranje na glasbilo, petje. Prvi hip pomislim na Markovo procesijo, ker je v dneh po godu tega svetnika, vendar manjkajo polja, travniki, vaške poti. »Zakaj pa ne tudi po mestu, saj so tudi Ljubljančani potrebni blagoslova od zgoraj? No, pa se je nekaj le premaknilo v slovenski zavesti, predvsem je to pogum,« si rečem. Tisti, o katerem je glasno razmišljal kardinal dr. Franc Rode, ko je bil še na sedežu ljubljanske nadškofije: da bi šla na telovo po ljubljanskih ulicah procesija z Najsvetejšim.

Vendar se zmotim. Sprevod je resda bil, vendar ne procesija, ker ni bilo duhovnika, ministrantov, bander, Najsvetejšega. Bili pa so častilci Krišne. Spredaj igralec na glasbilo, nato skupinica belo oblečenih ljudi. Glasbenik je poplesaval pred njo, dajal rite...