Prav zaradi te pozabe, o kateri govorim /namreč: kjer vlada pozaba nad minulimi življenji, tam se tudi živi ne znajo in ne morejo poslušati/, sem ga napisal /tj. scenarij za državno proslavo ob dnevu človekovih pravic, ki je bila namenjena političnim zapornikom/. In mnogim ljudem je veliko pomenilo, ljudem s Petrička, ljudem iz kočevskih zaporov, ljudem z Golega otoka – da se prvič na neki državni slovesnosti govori o njih, ki so ničesar krivi veliko pretrpeli. Čez nekaj dni me je poklicala gospa, ki jo že dolgo poznam, zahvalila se je in rekla, veste, jaz sem bila tudi tam. Namreč v kočevskem ženskem zaporu. Leto dni. Niti slutil nisem, do takrat nikoli ni spregovorila o tem. A prav o tej prireditvi, na kateri so govorili skoraj same avtentične stavke zaprtih in preganjanih, sem potem prebral nekaj tako ciničnih stavkov, da nisem mogel verjeti, ali sem prav prebral. Tako živimo. S pozabo, brezčutjem in cinizmom. Ne vsi, na srečo.