Za nami je slovenski pastoralni dan. Sobota, 10. maja, je predstavljala slavje vere, bila je prikaz veselja, ki ga ima z vero obdarjen človek. Veliko resnic odmeva s celjskega stadiona. Prepričan sem, da vrsta lepih osebnih spominov, ki bodo posameznikom in, upam, tudi skupnosti, dajali moči za vztrajanje v veri, predstavljali trden protiargument, ko bo beseda nanesla na Cerkev in na to, kako okostenela je. Slišati je in bo, da v njej ni več mladih, kako malo je družin, ki dejavno delujejo v cerkvenem življenju. Da vendarle ni ravno tako, kot govori »tako imenovano« javno mnenje, je dokazal tudi minuli konec tedna.

Pred začetkom dogajanja na Celjskem je mnoge skrbelo, kako bo z udeležbo, koliko se jih bo odzvalo vabilu in koliko bo tistih, ki jih bo k sebi zvabila vrsta drugih in zelo drugačnih prireditev. Res, sobota je bila polna vabil. V kar nekaj medijih sem v soboto zvečer, pa tudi v ponedeljek, opazil, kako so dajali na tehtnico dogajanje v »osvobojeni Ljubljani« na...