»Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!« (1 Kor 13,13)

Nagovarja me, kako sv. Pavel končuje svoje drugo pismo skupnosti v Korintu, nagovarja me njegov pozdrav, njegovo slovo. Ob tem se sprašujem o svojih pozdravih in slovesih. Kaj znam oz. zmorem sestri ali skupnosti reči v pozdrav ob slovesu? Se sploh znam posloviti? Včasih je pozdrav precej formalen, spet drugič vsakdanji, iz navade, ker pač moram nekaj reči, nekako skleniti pogovor in oditi. Včasih je težko najti prave besede, zato odidem brez slovesa, spet drugič zmorem osebi pogledati v oči in ji reči pristno besedo pozdrava oz. slovesa.

Kaj je to slovo? Zame slovo pomeni, da osebi, od katere odhajam, povem (z besedo in držo) še tisto, kar ji želim. Morda je to povzetek vsega, kar sva si delili, morda pa tisto, kar ji še nisem uspela reči in bi ji želela, da najino slovo ne bo prekinitev, ampak da bo vez med nama ostala nekako živa.
...