»Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

V zgodnjem nedeljskem popoldnevu sem na ulici pred Slovenskim domom v Stuttgartu pred kratkim srečal nemškega prijatelja, evangeličana, ki je med drugim tudi slikar in je že razstavljal za Slovence. Očaral ga je Bohinj in Bohinjsko jezero. Vračal se je od nedeljske katoliške maše. »Kako to«, sem ga vprašal, »če si pa evangeličan?« Rekel mi je, da se pri katoliški maši počuti bolje, ker je pri njej več skrivnosti in več občutka za simboliko, kot pa (po njegovih besedah) pri togem, premočrtnem in racionalnem bogoslužju njegove evangeličanske skupnosti. Pod pazduho je nosil časopis: nisem mogel verjeti, katoliški tednik Sonntagsblatt! Tudi to me je začudilo. Odprl ga je in mi pokazal rubriko duhovnega komentarja nedeljskega evangelija. Vprašal me je: »Kaj misliš, kdo tokrat pišev katoliškem tedniku? Nihče drug...