Nedelja, ko se spominjamo Jezusovega krsta pokore v Jordanu, nas spodbuja k razmišljanju o milosti, ki jo zakramentalni krst prinaša v naše življenje. Včasih slišimo pomisleke, da otroka omejujemo v njegovi svobodi, ko ga kot dojenčka, brez osebne privolitve in ne da bi vedel, kaj se z njim dogaja, odnesemo h krstu. Zakaj starši želimo otroku vtisniti to neizbrisno znamenje?

Naj odgovor ponazorim s primerom, ki sem ga imela pred nedavnim priložnost spremljati. Prijateljica je h krstu nesla svojega otroka. Na župnikovo spodbudo se je še sama odločila, da želi biti krščena, njen partner pa, da želi prejeti preostale zakramente; krščen je sicer bil, ni pa bil vzgajan v veri. Zakaj sta želela krstiti otroka? »Da ga tisti tam zgoraj varuje,« sta jedrnato povedala. Kakor mnogi drugi sta tudi onadva začutila, da približevanje Bogu in življenje v njegovi bližini pomeni varnost, gotovost, ki ju svet ne more dati. Ali kakor pravi sveta Edith Stein: »Ker vem, da me nekaj podpira, se...