Danes redkokateri otrok ve, kaj je topla greda, čeprav imamo odrasli to besedo, kot izraz za otoplitev zemljine atmosfere in površja, pogosto na jeziku.

Moje vrtnarjenje pa se je v rosnih letih začelo prav ob topli gredi; na koncu vrta, kjer se je zaključila tlakovana pot. Tam sva z mami vsako pomlad sklonjenih hrbtov sejali, pikirali, presajali. Betonsko toplo gredo sva prekrili s težkimi steklenimi okni, ob mrazu pa mlade rastlinice zaščitili z dodatnimi toplimi pokrivali. V sončnih dneh je bilo na vrsti zračenje, zalivanje in kasneje utrjevanje rastlin. Poleti je v topli gredi zorel paradižnik. Dela sploh ni zmanjkalo!

A tako vrtnarjenje ne bi bilo mogoče, če pri tem ne bi sodeloval moje oče. Že pozno jeseni je toplo gredo izpraznil in pozimi s kmetije pripeljal zvrhan voz, s katerega se je kadil svež gnoj. Pred prihodom pomladi je na debelo plast gnoja nasul presejano prst.

Pa poglejmo, kaj je leta 1903 “