Blaženi Charles de Foucauld, ki je doživljal krščansko vzgojo v 19. st. v Franciji, se pritožuje, da so mu vsajali v dušo kičasto podobo o dobrem Bogu, ki jo je kmalu zavrgel in padel v ateizem. Lahko si mislimo, da bi se to končalo drugače, če bi razmišljal pozitivno. Lahko bi rekel: Bog je dober, vendar ni kičasta dobričina. Je popolnoma drugačen. Tak, da kot dobri Bog v celoti vse obvlada in je nadčuten. Ko je v Severni Afriki od blizu srečal muslimane, je odkril, da islam oznanja vero v popolnoma drugačnega Boga, kot pa si ga je sam predstavljal. Bog islama vse obvlada, je nadčuten in neskončno vzvišen. S tem mu je islam pomagal, da se mu je v duši znova prebudila vera. Vendar se mu je islamska podoba o Bogu zazdela pomanjkljiva, saj je videl, da islam oznanja le nedostopno vzvišenost Boga. Zato Charles de Foucauld ni postal islamski vernik, pač pa je na novo oživela v njem krščanska vera. Začel je verovati v Boga, v katerem obstajata obe razsežnosti: popolna bližina Boga človek...