»Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa« (Mt 3,16).

Gledala me je odkrito in z globoko žalostjo v očeh. Najin pogovor je zaključila z veliko prošnjo: »Moli zame. Boš?« »Bom, seveda bom,« sem ji zagotovila, čeprav nisem vedela, kako se bom znašla. Obrnila se je, se zavila v šal in stekla proti avtu. Pod njenim srcem brsti novo življenje, ona pa ga ne more sprejeti. Boji se ga. Nista ga načrtovala. Bilo bi preveč, zato mora takoj v bolnišnico. Splav. Na sveti večer, ko bodo naše oči uprte v jaslice, bo to nerojeno dete prišlo v božje naročje. Tri dni sem imela časa za molitev, za spremljanje, za čudež. Nisem vedela, kaj in kako moliti. Za kaj naj prosim? Moj Bog, stori čudež, sem prosila, daj da ostane doma, da si premisli, da uvidi, da je otrok tudi radost, ne samo ovira. In tudi izročala sem ju: Gospod, varuj oba in odpusti ji, prosim te. Nikoli nisem slutila, da me bo boj za nerojenega otroka tako živo zadel. Kot da se je oklenil mojega...