Družino jemljemo kot skupnost staršev in otrok, a tudi kot manjše, ožje skupnosti. Vsak posameznik odprtega srca, ki naklanja svoj čas in svoj dar drugim, bližnjim ali daljnim, je pripadnik neke širše družinske skupnosti. Zato pojem družina obsega vsakogar, ki se ne zapira v svojo sebičnost, ampak se širokogrudno odpira drugim. Če ne gmotno, pa vsaj s prijazno besedo, s srčno toplino, sočutjem, če je mogoče, pa tudi z radodarnostjo, s potrpežljivostjo, z razumevanjem. Še najbolj pa smo pravi člani človeške družine, če sprejemamo odprto najšibkejše med nami: otroke, starejše, onemogle, bolne, izgubljene na krivih potih ali odmaknjene v svet psihične drugačnosti. In ravno očenaš je tista najpopolnejša molitev, ki izrazi vso to našo raznolikost. Pogosto se ustavimo ob vsakem stavku in ga premislimo! Opazili bomo, da nam očenaš daje osnovna navodila za življenje, obenem pa izraža našo hvalnico Očetu ter naše želje, obljube in dobre sklepe. Krepi nas same v samotnih urah, druži nas kot d...