Apostol Peter v drugem berilu (1 Pt 4,13–16) vzgaja kristjane v duhovnosti, ki je nova in za nekrščanski svet nezaslišana. In je takšna, da bo nova in nezaslišana vedno znova: trpljenje, ki je za človeka najbolj nadležna resničnost, ga lahko vodi k zedinjenju s Svetim Duhom. Pogoj je, da trpljenje sodoživlja s Kristusom in ga sprejema, ker vidi njegov smisel v darovanju za druge iz ljubezni. Tega nas z zgledom in besedo uči Kristus. Trpljenja si ne želimo, toda če ga prenašamo na Kristusov način, kadar pride, se lahko veselimo.

Toda v preizkušnji vse prehitro pozabimo na Kristusov smisel trpljenja. Navadno smo zaradi trpljenja žalostni, nekateri celo obupani. Doživljanje nesmisla trpljenja ni krščansko. Tudi takrat ne, kadar so tisti, ki trpljenje doživljajo kot nesmisel, kristjani.

Prav na tej točki je nadvse pomembno, da se kristjani zavemo svoje poklicanosti, ki je na področju trpljenja v današnjem svetu izredno aktualna. Obstoji v tem, da svoje trpljenje sodož...