»Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam« (Jn 14,18).


V slovarju Slovenskega knjižnega jezika sem našel pod pojmom sirota dve razlagi: »otrok, ki so mu umrli starši ali eden od njih« in »sočutja, pomilovanja vreden človek«. Sprašujem se, zakaj so si Jezusovi učenci zaslužili takšno poimenovanje in zakaj si tovrstno poimenovanje zaslužimo danes tudi mi? »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.«

Verni se danes resnično obnašamo, kot da bi bili večkrat izgubljeni v sedanjem svetu. Toliko opor smo deležni vsak dan znova, vendar naši zmedenosti še kar ni konca. Lahko računamo na svoje moči in sposobnosti? Kolikokrat mi kdo, ki pride v zaporu prvič na pogovor, na vprašanje ob koncu: »Bo šlo?« odgovori zelo na hitro: »Bom že nekako.« Čeprav je čutiti v odgovoru voljo, obenem pa nemoč in skrb, ker človek misli, da je sam in da mora vse težave življenja rešiti sam – »nekako že«. Težko nam je, da bi sodili v skupino pomilovanja vrednih ljudi,...