»Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga … Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,7–9).

Spominjam se svojih otroških in mladostnih večernih razmišljanj o skrivnosti Boga. Verska vzgoja v družini in domači župniji mi je to skrivnost toliko približala, da mi ni dala miru. Zanjo sem se začela še bolj zanimati in jo raziskovati. Hotela sem vedeti, kdo je ta Bog in kako »zgleda«. Nič drugega mi ni ostalo kot podobe, pripovedi mojih bližnjih in otroška domišljija. Včasih sem si ga predstavljala kot dobrodušnega dedka, spet drugič kot strogega moža, ki pazi na vsako moje dejanje, ga ocenjuje in me strogo kaznuje. Ne ena ne druga predstava pa me nista prav pomirili. Radovednost me je peljala dalje skozi srednjo šolo in študij vse do odločitve za redovno življenje. Odgovor na moje iskanje so bile na nekih duhovnih vajah prav te besede: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« Globoko so me pretresle. Je to mogoče...