Svoje življenje sem preživel kot učitelj. Ker je boljševiška država slabo prenašala latinščino in grščino, za kar sem bil nekako izučen, sem učil druge predmete, med njimi tudi slovenščino. To pomeni, da sem popravil veliko domačih nalog in bil mnogo bojev za uveljavljanje osnovnega soglasja med stvarnostjo in jezikom, med tem, kako svet je, in tem, kako se o svetu govori. Ko pa sem prebral odziv dr. Spomenke Hribar na neko moje pisanje (Družina, 17. februarja 2008), sem pomislil, da do nepokritosti med življenjem in jezikom prihaja tudi v izdelkih učenih sociologov, če jih pošiljajo izpod goste sence ideologije.

V izvornem besedilu dr. Spomenke Hribar – Refleksija ob pogledu, ki ubija, Revija 2000 – nas avtorica seznani z dvema podobama, ki si ju je ustvarila o škofu Perku. Iz osebnega srečanja ji je ostal v spominu kot »izredno prijeten in plemenit človek«. Intervju na primer, ki ga je nekoč dal za Novo revijo, je bil »izjemen: po pronicljivosti in direktnosti, po globin...