Življenje dobi okus pristnosti, topline in veselja, ko se zavemo resničnosti psalmistovih besed:



»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka« (Ps 23,1). Vas pa že slišim, kako razmišljate: »Saj imam svojo pamet, zakaj bi moral delati tako, kot hočejo starši? Kako lahko rečeš, da nam nič ne manjka? Rad bi imel novejši računalnik, da bom lahko tudi jaz igral igrico, ki jo igrajo sošolci. Med počitnicami bomo spet doma, ker starši pravijo, da moramo dokončati hišo. Mama mi ne dovoli, da bi si kupila take hlače, kot jih imajo sošolke v razredu, ker misli, da niso primerne. Zvečer mi starši ne dovolijo ostati s prijatelji in moram biti do devete doma. Ne dajo mi svobode …« Toliko je vsega, kar se nam zdi pomembno in želimo imeti. Ob tem pa pozabljamo na vse, kar imamo. Zdravi smo: vidimo, slišimo, hodimo … Niti ne vemo, kaj pomeni biti lačen, smo pa tako zelo izbirčni pri hrani. V omari imamo vse oprano in zlikano, starši celo po...