Ljudje smo takšni, da radi kritiziramo, obsojamo, negodujemo, če nam kaj ni všeč, ko pa nam je, skoparimo s pohvalami. Tako je v našem življenju, v naših odnosih do ljudi na vseh ravneh, v vseh družbenih plasteh. Smo, kot je bilo nekoč duhovito povedano, »biciklisti«: navzdol, kot pedala pri kolesu, gonimo, pritiskamo, tlačimo, navzgor pa se klanjamo. Skratka, bolj ali manj dvolični. Tudi kristjani smo kdaj pa kdaj taki: z besedo sekamo kot z mečem ali opletamo kot s palico pred podivjano živaljo, namesto da bi z njo božali, gladili, predvsem pa gradili. Saj nam je besedo dala Beseda sama.

Še posebej radi se spravljamo na časopisje, radijske in televizijske oddaje, že sproti vse »obdelamo« kot največji poznavalci, ob tem pa se kaj malo zavedamo, da so tisti, ki te oddaje pripravljajo oziroma v njih nastopajo, tudi »naši bližnji« v evangeljskem pomenu besede. Skromnejši postanemo, ko moramo kdaj sami javno nastopiti, kaj napisati, kaj zaigrati, pa vidimo, da od vsega t...