Kar na začetku povedano: obe Carmen, ljubljanska in mariborska, nista sprostili tistega erosa, ki naj bi ga po tradiciji Bizetova umetnina nosila v sebi. Ljubljanska je bila dramaturško suha in gledalci niso vedeli, zakaj naj bi bil vojak don José tako blazno zaljubljen v ciganko Carmen. Mariborsko so pofilozofili, jo poskusili zapreti v nekakšno oko, ki je obenem introspekcija in distanca od uprizorjenega dogodka. Čustva so iz očesa med publiko curljala po kapljicah.

Opera Carmen je izredno spevna – poznam kmeta, ki vodilni motiv prepeva na traktorju. Zgodba je nazorna in čustvena. Vsak, ki je bil kdaj noro zaljubljen, jo vzame za svojo. Carmen zato spada v železni, že kar ljudski repertoar »uvoda v opero«, kar potrjujejo daleč naprej razprodane predstave. Carmen je pravcata turistična agencija, od katere ljudje pričakujejo mitični španski temperament, veliko barv in ostrih pogledov. Umetniki pa naredijo po svoje: v Ljubljani skoraj brezkrvno, v Mariboru skoraj za v debatn...