Ta čudovita zgodba (učenca na poti v Emavs) nam dokazuje, kakšno moč ima lahko upanje. Preden sta učenca prepoznala Jezusa, sta hodila proč od Jeruzalema. Ločila sta se od malega verskega občestva, ki se je zbralo ob Jezusu in njegovem oznanilu. Zapustila sta ljudi, ki so molili z njima; ljudi, ki so z njima okusili božjo ljubezen in usmiljenje; ljudi, s katerimi sta videla toliko čudežev in ozdravljenj. Zdi se, kakor da bi s tem, ko sta zapustila to skupinico vernikov, zapustila tudi samega Jezusa in vse, kar jih je učil.

Toda Jezus ju ni tako hitro zapustil. Celo poiskal ju je. Kakor dobri pastir iz prilike ju ni pustil oditi v upanju na najboljše; šel je za njima in ju poskušal pripeljati nazaj domov. In kako je to storil? Ne s čudežnim prikazom moči. Ni ju rotil in prosil, naj se vrneta domov. Niti ju ni poskusil prepričati, da delata veliko napako. Preprosto je v njiju znova zanetil upanje. Razodel jima je božj...