»Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha« (Lk 24,35)

Velikonočno jutro in velikonočni večer. Jutro v Jeruzalemu, večer v Emavsu, kakih dvanajst kilometrov od Jeruzalema. Na poti v Emavs sta se dva Jezusova učenca pogovarjala. Njuna prva pripoved je bila žalostna, saj sta bila na begu pred kruto resničnostjo Jezusove obsodbe in smrti na križu. Jeruzalemu, kraju Jezusovega trpljenja in smrti, sta obrnila hrbet. Skrivnostnemu sopotniku, ki se jima je pridružil, sta razgrnila svoj zemljevid razočaranja. Še več, hotela sta ga speljati v notranje kroge svoje obupane žalosti. »Si ti edini tujec v Jeruzalemu in ne veš, kaj se je tam zgodilo te dni z Jezusom iz Nazareta? Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael!«

Tej pripovedi, ki je kot sanjska podoba vstajala iz iracionalnih globin kolektivne podzavesti izvoljenega ljudstva, se je Neznanec uprl. Z drugačnimi besedami je želel odpret...