Sedim na postelji in pišem, pišem vam na drugi konec zemeljske oble. Obenem sestavljam tudi pisma v zahvalo prijateljem tu na Kitajskem, ko se študijski semester počasi bliža h koncu ...

Novo okolje, novi obrazi in s tem novi odnosi, vse je bilo na začetku tako novo in precej drugačno (ni nedeljske goveje juhe z rezanci ). Povsod in ob katerem koli času lahko srečaš veliiiko ljudi (ob jutranjih in popoldanskih prometnih konicah pa jih je tako ali tako preveč ). Šanghaj – »mesto, ki nikoli ne počiva,« je prvi zapis o Kitajski v mojem dnevniku. Število prebivalcev mesta (uradno 17 milijonov) je nepredstavljivo. Kljub tolikšni gneči ali pa prav zaradi nje in zaradi tako različne kulture sem se pogosto počutila precej tuje, pa čeprav vedno najdeš par oči, ki mu je zanimiva tvoja »zahodnjaška« pojava.

Razlika v socialnem statusu ljudi je ogromna. Zrak je močno onesnažen. Parki so prava oaza miru sredi hrupnega vrveža. Ješ lahko...