Pisalo se je leto 1978. Zaradi mejnega spora okoli manjših otočkov v morskem kanalu Beagle so se Argentinci in Čilenci že gledali skozi puškine cevi. Dišalo – bolje: smrdelo – je po vojni, do katere pa vendarle ni prišlo. Sprti strani sta se s pomočjo posrednika le dogovorili, da najprej sploh sedeta za pogajalsko mizo, v naslednjih šestih letih pa sta ob neverjetni spretnosti istega mediatorja prišli do kompromisa, ki sta ga prelili v še vedno veljaven sporazum.

Številni poznavalci svetovne diplomacije še danes o krizi v kanalu Beagle govorijo kot o šolskem primeru uspešnega posredovanja nevtralnega in uglednega mediatorja, ki je v prvem koraku preprečil prelivanje krvi, v drugem pa ustvaril tako prilagodljiv pogajalski prostor, da je zmogel upoštevati številne spremembe v političnem prostoru tega dela Južne Amerike in sprte strani pripeljati do dogovora.

In kdo je bil ta posrednik? Vatikan, ki ga je poosebljal predvsem neutrudni papežev odposlanec kardinal...