Ko sem kot nora bežala domov, sem med glasnim hlipanjem ponavljala: »Tega ne bom nikoli pozabila! Vsakomur bom pripovedovala o današnjem dnevu, kar naprej bom razlagala vsem: tistim, ki bodo hoteli poslušati, in onim, ki ne bodo hoteli! Kar se je namreč danes zgodilo v mojem mestu, ne sme biti nikoli pozabljeno!«

No, potem se je seveda zgodilo vse drugače. Saj poznate tisto modrost, da je življenje tisto, kar se ti zgodi, medtem ko načrtuješ nekaj popolnoma drugega? Natančno to se je zgodilo meni in o tem vam moram zdaj končno spregovoriti. Toda če vam hočem povedati vso zgodbo takó, da boste razumeli, moram začeti na začetku.

Kaj me je gnalo tisti večer iz mesta, si sploh ne znam razložiti. Saj vendar nisem bila taka kot drugi, ponosna sem bila sama nase, da ne letam za množico, kadar drvi v kamnolom kamenjat kakšno prešuštnico, in da ne nasedam vsaki govorici, ki završi med ljudstvom, željnim dogodkov. Pravzaprav sem bila popolnoma zadovoljna s svojim življenjem...