»Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel!« (Mt 28,5–6).


Pred mano so dogodki velikega tedna, ob njih pa doživljanje prve krščanske skupnosti, učencev in žena. Jezusove besede, njegova drža in njegova dela so jih notranje nagovorili tako močno, da jih niso pustili več ravnodušnih. V njem so prepoznali obljubljenega Mesijo – vsak na svoj način, kakor je zmogel. Komaj so ga zmogli začutiti, že je kot strela z jasnega prišla strašna preizkušnja vere – trpljenje, v njem pa na eni strani njegova nemoč in na drugi spet moč. Če se le malo živim v učence in žene, potem lahko začutim razočaranje, strah, nemoč, žalost, bolečino … Kot da se jim je sesul svet, kot da se je ustavilo življenje. Vse to v sebi nosita ženi – Marija Magdalena in druga Marija, ko stopata h grobu.

Sredi te surovosti, tesnobe in napetosti me nagovarja sočutje angela: »Ne bojta se!« Ne sprašuje ju, kaj hočeta, ne prebuja jima krivd...