V našo vsakdanjost, ki je včasih tudi siva, moreča, prepletena s skromnimi uspehi in zoprnimi izgubami, spet zvonijo velikonočni zvonovi. Vabijo nas, da dvignemo pogled nad zemeljsko sedanjost, kjer velikokrat nimamo več velikih pričakovanj. Naš svet je postal tako zasičen z majhnimi cilji, da za velike ni več ne prostora ne volje. Zato tudi ni več praznovanj, temveč so kvečjemu samo še zabave. In nasprotno: ker nimamo poguma za velike upe in hrepenenja, se skušamo nasititi z rožiči za sprotno preživetje. V življenje pronica naveličanost, zato cveti poročanje o škandalih in senzacijah, resničnih ali izmišljenih. Šele ko nas obišče velika preizkušnja, se morda začnemo zavedati pritlehnosti takega življenja, a je tedaj največkrat že prepozno. Drugih pa se naša streznjena spoznanja ne dotaknejo, kakor se ne bi zanje zmenili sorodniki tistega bogatina iz evangelija, ki je želel, da bi »oče Abraham« poslal k njim »nekdaj ubogega Lazarja«. Nič se jih ne do...