»Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3) so se spraševale žene, ko so hitele tisti »prvi dan tedna« navsezgodaj k Jezusovemu grobu. Toda presenečenje! Kamen je bil odvaljen, pečati odtrgani, stražarji so se razbežali. Grob je bil prazen in mladenič v belem oblačilu je rekel: Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel. Poglejte kraj, kamor so ga položili (prim. Mr 16,6). To je velikonočna novica, ki jo Cerkev oznanja že nad 2000 let in jo obhaja z največjo slovesnostjo. To je resnica, ki daje vsebino naši veri in življenju. To je govorica odvaljenega kamna, odtrganih pečatov in praznega groba. Vstal je in živi!

Če se ozremo po sedanjosti, zagledamo veliko kamnov, za katerimi je pokopano vsako upanje. V vsakdanjem življenju znamo na mnogo načinov zavaliti kamen in ga zapečatiti z izjavo: Ne gre več! Ne morem več! Nič se ne da narediti! Ni več rešitve. Ni mogoče pozabiti! Ne morem odpustiti! ... To so kamni...