Pred dnevi sem na televiziji ujel film, če se ne motim, se je imenoval »Odkritje«, odkrili pa so nič več in nič manj kot Kristusov grob. Še bolj kot je neizviren in obrabljen naslov filma, je bila neizvirna in obrabljena vsebina: v Jeruzalemu so odkrili grobnico, v njej okostje nekoga, ki je očitno prestal križanje. Vsi predmeti datirajo v leto 33 in seveda je zaključek jasen. Judovski arheologinji (mlada je, lepa, vdova, mati dveh otrok in kakopak – neverna) v pomoč iz Vatikana pošljejo strokovnjaka (mlad je, lep seveda in duhovnik), da bi skupaj ugotovila oziroma zatajila identiteto dotičnega okostja. Ne bom vas utrujal s podrobnostmi (tudi če bi želel, vas ne bi mogel, saj sem med filmom kar nekajkrat zakinkal), vse skupaj so začinili še s politiko in terorizmom, konec pa je bil predvidljiv, da bi bolj ne mogel biti: duhovnik je »odkril« ravno dovolj resnice, da je zapustil Cerkev in Boga zamenjal za žensko, ki je »odkrila«, da ima od živega človeka več koristi kot od mrtvega Bog...