»Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odvalil kamen ter sedel nanj« (Mt 28,2).

Živimo v svetu, kjer se skrivnostno družita vidno in nevidno, kjer se za roko držita poznano in nepoznano, kjer se vsak dan obiskujeta zemlja in nebo. Vprašanje življenja in vprašanje smrti se spogledujeta z začudenimi očmi, saj ne razumeta drug drugega. Angel luči in angel teme obiskujeta naš vsakdanjik. Praznik kliče delovni dan in delavnik se veseli praznika.

Komaj se je začel svitati prvi dan tedna, delavnik. Kdo drug kot dve ženi, ki čutita globlje kot preudarno in razumsko moško srce, sta se odpravili h grobu. Bili sta Marija Magdalena in ona druga Marija, pravi Matej, najverjetneje Jakobova in Jožefova mati. Evangelist ju omenja v skupini žena, ki so od daleč gledale Jezusovo smrt na križu. Prišli sta pogledat, bolje rečeno, obiskat Jezusov grob. Žalovanje ob Jezusovem grobu se je ravno začelo, prve solze so jima stekle po licu, njun pogled je srepo...