Poje tisti, ki ljubi
Poje tisti, ki ljubi
Ob 400-letnici prvih slovenskih katoliških tiskanih cerkvenih ljudskih pesmi
V zatišju ene izmed vrstnih hišk, od koder se razgledi blagodejno širijo po žametno zelenem Pohorju, se tesni na stotine starih knjižic; po številu strani so nekatere presenetljivo obsežne. Po rokah mnogih dobrih ljudi so priromale iz raznih krajev dežel evropske zveze narodov: slovenskih, avstrijskih, nemških, švicarskih, hrvaških, madžarskih in še katerih. Naslovnice nekaterih so okrašene z zlatimi rezi, obrezami, vrsto okrasov, očarljivimi črkami, inicialkami, s svetimi podobami. Občasno te knjižice oživijo, ko jih v roke vzame roka radovednega raziskovalca ter iz njih odčitava pripoved: o ljudeh, ki so se nekoč vanje zatekali ter peli svete pesmi, o vezeh, ki so najgloblje družile evropske narode. To niso kakršne koli knjižice, to so cerkvene pesmarice: ta majhna, drobna, neznatna bitja so spregovorila na mnogih krajih, kadar so po njih segle človeške roke in so se usta pojoče razklenila za: hvalnice troedinem Bogu in njegovi Materi, Devici Mariji, prošenjske speve k nebe...