Ljudje, ki zanikajo obstoj katerega koli božanstva, so v zgodovini vedno bili in bodo, tudi v družbah, kjer je večina verovala v duhovni svet in v nadnaravne sile. V antičnem grškem in rimskem svetu je ljudstvo častilo z večjo ali manjšo gorečnostjo vrsto bogov in polbogov, neverni pa so sledili mislecu Epikurju (341–270 pr. Kr.), ki v življenju ni videl drugega smisla kakor predajanje užitkom brez sleherne omejitve. Ni sicer zanikal možnosti, da bogovi obstajajo, a ker teh človek ne zanima, naj bi bilo vprašanje o njihovem obstoju brezpredmetno. Značilnost teh ateistov starega poganskega sveta je bila, da so živeli v skladu s svojim prepričanjem, a da tega niso vsiljevali drugim. To je bil sicer skrajno individualističen način življenja, a ljudi takega mišljenja je vendarle povezovala neka filozofija, skupen pogled na svet, ki so ga širili bolj z zgledom in spisi kakor na kak bolj naporen, agresiven način.