Blog lahko komentirate na: www.druzina.si/blog

Moje razmišljanje in hlad noči prekine Maša: »Kmalu bi šla rada v nebesa.« Ob tej izjavi me pošteno zmrazi. »Zakaj pa?« previdno vprašam. »K Bogu bi šla.« »Kaj bi pa tam delala, sem vprašala?« »Sonce bi lahko gledala.« Odgovor me potolaži. Otroci imajo praktične razloge. Ko z vozička opazuje polni polni lunini lici, si najbrž misli, kako enostavno bi bilo, če bi lahko tudi sonce gledala tako naravnost, kakor luno. Kadar smo zunaj, rada moleduje, naj ji vendar kupim očala, ker ji sonček v »učke« sije. Navdušena sem tudi nad njenim čutom za presežno. Pomislim, kako prav ima Mihaela, svakinja, ko pravi, da se otroci rodijo izjemno dojemljivi za duhovno, le zamegliti ne smemo tega, kar so prinesli s seboj na svet.