Artičoka – lep cvetni košek in enkratna pojedina, ob kateri končno lahko odmislimo bonton. Njenih mesnatih listkov, prežetih z zdravilnimi snovmi, se lotimo kar z rokami. Janez Koprivnik je v Domačem vrtnarju liste artičoke poimenoval »luske«, ki se spet znajdejo le na krožnikih »bogatejših« miz. Ta trajna zelenjadnica prihaja iz sredozemskih dežel in dobiva tudi pri nas vse več oboževalcev. Pridelovalcem, ki želijo artičoko obdržati za naslednjo sezono, Koprivnik svetuje: »Razen s semenom se plodi artičoka tudi z mladikami, ki nastajajo ob tleh na starih rastlinah. Le-te se odrežejo spomladi od rastlin matic in nasadé na nove grede. Ako pa se ločijo že jeseni od matic, morajo v kleti v prst zagrnjene prezimiti in se nasaditi spomladi. « Poznali so tri vrste artičok: veliko zeleno, ki danes prihaja predvsem iz Izraela, vijoličasto in artičoko iz Provanse. Po okusu prednjačijo velike okrogle zelene artičoke. Poznana je bila tudi španska artičoka, večja od drugih, a z manjšimi cv...