Podoba

Kot gibki svit nad črnimi telesi
večernih hiš, ki diha sinje rože
v obraz neba in prek škrlatne kože
predsmrtne zarje drhteč polzi z očesi,

dragulj tišine, kakor v vosek sanj
vtopljeni srh poslednjega dotika
in žgoča sled pojočega jezika,
kot veja v vetru, glas luči, v brezdanj

leteč, podoba se nad misel sklanja.
V plamenih vitkih njenega smehljaja
drhti kot žrtev sleherna beseda.

Posoda časa, ki jo kri razjeda
in v njej brez konca kvišku se poganja
in zgublja v soncu se, ki ga poraja.


»Ko pesniš, vedno potuješ vase tako, da hkrati potuješ k drugemu, tistemu, ki mu pošiljaš stihe. Zapisovati ali izgovarjati stihe vedno pomeni pogovarjati se, pa čeprav si sam, čeprav morda ne veš, s kom se pogovarjaš.«

Tako je Brane Senegačnik – širši publiki je poznan kot literarni kritik, eseji...