Mmmmm, kako zadiši po sveže pečenem kruhu! Ali potici!

Bilo je na veliki petek in v naši samostanski skupnosti smo se odločile za postno vajo: več molitve, namenjati manj pozornosti hrani in drugim nepotrebnim stvarem. Ampak, saj veste, kako je to: prav ob postnih dneh človeka zagrabi največja lakota. Da je bilo premagovanje še večje, je prav tisti dan nadvse omamno dišalo po potici, ki jo je sestra gospodinja pripravljala za praznike. Ko smo prišle v obednico, nas je seveda namesto potice pričakalo – spokorno kosilo. Kasneje smo se nasmejale na ta račun: dišalo je po potici, jedle smo polento! Ampak vse smo vedele, da je pekla potica, čeprav je nismo videle. Saj je tako lepo zadišalo! Seveda mora človek imeti zdrav in dobro razvit vonj. Za to je potrebna vaja. Vaja v razločevanju. Podobno velja tudi za vse druge čute.
Le kako je moglo tistega dne v puščavi zadišati, ali bolje, zasmrdeti Jezusu, ko mu je hudobni duh tako prefinjeno postregel s svojimi čudnimi predlogi!...