Moj prijatelj se je srečal z Bogom. Ne, ne, ni umrl. Čeprav, na neki način … Recimo, da je umrl »stari človek« v njem in da se rojeva »nov«. Lahko bi sicer napisal, da se je spreobrnil, vendar bi potem takoj pomislili na to, da je postal kristjan oziroma katoličan, kar pa ni res. Vsaj, ne še! Spreobrnitev tako zelo radi povezujemo s povratkom v varno naročje matere Cerkve, kot da je to, da se je vrnil k nam, pomembnejše od tega, da se je vrnil k Bogu. Ekumenizem gor ali dol, priznati moramo, da imamo tečni katoliki vsakogar, ki »ni naš«, za drugorazrednega, heretika ali ateista. Ampak pustimo to za kdaj drugič in se raje vrnimo k mojemu prijatelju, da ga ne pozabim zdaj, ko se ga je Bog (končno) spomnil.

Neverjetno zanimivo in vsekakor poučno mi je od blizu, tako rekoč iz prve roke, opazovati božje »snubljenje«. Zloben opazovalec bi seveda lahko rekel, da gre za hladnokrvno psihološko taktiko korenčka in palice, za precizno menjavanje srčn...