Spraševala sem se, kdaj je tisti pravi čas, ko naj bi človek začel uporabljati voziček. Včasih, ko mi je vsak posamezni korak delal velike težave, sem si želela, da bi končno lahko bila na vozičku in v miru opazovala svet okrog sebe in se neobremenjeno sporazumevala z ljudmi.

Z mnogimi ljudmi sem se pogovarjala tudi o tem. Veliko jih je, ki zatrjujejo, naj človek, tudi če je še tako hudo, nikar ne sede na voziček, ker pomeni zanj to skoraj »poraz«. Pravijo tudi, da se razvadiš in da nisi več pripravljen delati niti tistih korakov, ki jih še zmoreš. To seveda spet ni dobro. Človek se ne sme pomehkužiti in prehitro vreči puške v koruzo. Ampak kdaj naj potem začne?

Na to vprašanje sta mi najbolje odgovorila kolega z isto diagnozo in njegova žena: »Žal nama je, da sva predolgo odlašala z vozičkom. Hotel sem biti junak, hotel sem se na vsak način potruditi, pa zato od marsikatere poti, od marsikaterega srečanja nisem ime...