»Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje« (Jer 17,7).

Telefonski klic mi je zamajal tla pod nogami. Novica, da je srčna slabost obšla človeka, ki mi veliko pomeni, me je vznemirila. Skrb in negotovost sta v meni naraščali in komaj sem čakala, da pridem domov, kjer se počutim varno. In se je začelo. Stisko sem predelovala s telefonskimi pogovori, z nujnimi gospodinjskimi deli in z otrokoma, ki sta me potrebovala pri učenju in igri. Vmes sem večkrat zaprla oči in iskala Boga, ga klicala, spraševala, predvsem pa prosila, naj bo z nami, naj nam pomaga. Zvečer, ko se je vse umirilo, ko sem v molitvi skrušena stala pred Gospodom, je iz mojih prsi zaječalo vprašanje: »Zakaj ne smem biti srečna?« Mož, ki me je slišal, je razprl roke in me povabil v objem. Sprejela sem njegovo vabilo, se naslonila na ramo in v tišini spirala svojo bolečino. Počasi sem začutila olajšanje in posebno toplino, toplino razodetja. Spoznala sem, kako, kljub vsem prei...