Bog odpira vrata življenja tudi tam, kjer se zdi nemogoče

Lahko bi napisala več pričevanj, ki potrjujejo, da neomajno zaupanje v božjo dobroto odpira vsa vrata življenja, celo tam, kjer je človeško gledano nemogoče. Pred meseci sem spremljala hudo bolnega človeka. Umiral je za rakom. Leta in leta je živel lahkotno življenje uživanja. V mladosti je sicer prejel zakramente, a kasneje mu je trnje posvetnosti zadušilo zvezo z Bogom in s Cerkvijo. Začel se je predajati alkoholu in vse bolj osebnostno propadati. Govoril je, da je v Cerkvi vse narobe in da on v tako Cerkev že ne bo zahajal. Žena in otroci so trpeli ob očetu, ki je zanemarjal njih in Boga.

Nato je prišla bolezen. Vztrajno je zavračal stik z duhovnikom in se še bolj zaprl vase. Štirinajst dni pred smrtjo so ga sprejeli v bolnišnico. Takrat sem ga obiskala. Ležal je v postelji, prazno zrl predse in govoril: »Nič ne bo z menoj. Čedalje slabši sem.« Čutila sem stisko njegove duše, neko silno željo...